V tleh z goratega območja – kot so Alpe, Andi in Himalaja – in na območjih s pogostimi poplavami verjetno primanjkuje joda. Hrana, pridelana na tleh s pomanjkanjem joda, le redko zagotovi dovolj joda živini in prebivalstvu, ki tam živi.

V nasprotju s hranili, kot so kalcij, železo ali vitamini, se jod ne pojavlja naravno v določenih živilih, temveč je prisoten v tleh in ga zaužijemo z živili, pridelanimi na teh tleh. V začetku dvajsetih let 20. stoletja je bila Švica prva država, ki je obogatila kuhinjsko sol z jodom, da bi preprečila kretenizem in endemično golšo. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nadzorovane študije pokazale, da dodajanje joda pred nosečnostjo in med njo ni le izboljšalo kognitivnih funkcij pri preostalem prebivalstvu, ampak je tudi odpravilo nove primere kretenizma.

Jod pridobivamo predvsem s prehrano, lahko pa ga pridobimo tudi z dodajanjem joda. V hrani, ki jo najdemo predvsem v morskih organizmih, se jod absorbira v telo z uživanjem morske zelenjave in morskih sadežev. Drugi viri hrane, kot so oreščki, semena, fižol, repa, česen in čebula, so dober vir, če zemlja vsebuje zadostne količine joda [8, 9].

Pomanjkanje joda skupaj s pomanjkanjem selena lahko privede do neravnovesja ščitnice. Ena od resnejših manifestacij neravnovesja ščitnice je golša. Študije so pokazale, da je pri mnogih posameznikih, pri katerih je ugotovljeno pomanjkanje joda, prisotno tudi pomanjkanje selena. Ščitnica potrebuje tako selen kot jod, da proizvaja ustrezno raven ščitničnih hormonov, če pa enega ali obeh primanjkuje, ima vaše telo nizko raven ščitničnih hormonov. Zato je za ustrezno delovanje ščitnice potrebna ustrezna raven joda.

Znano je, da ima jod ključno vlogo pri zdravju ščitnice, medtem ko je s koristnimi snovmi bogat selen ključen pri recikliranju joda. Kadar je raven selena nizka, ščitnica težje proizvaja ščitnične hormone, telo pa te hormone težko spreminja v oblike, ki jih uporabljajo celice. Za ponovno vzpostavitev normalnega zdravja ščitnice je pomembno zdraviti oba primanjkljaja [10].

Po podatkih revije Pediatrics ima približno tretjina nosečnic pomanjkanje joda. Trenutno le približno 15 odstotkov doječih in nosečih žensk jemlje dodatke joda [11].

Dopolnilni jod je običajno v obliki natrijevega jodida ali kalija. Hudo pomanjkanje joda je povezano z upočasnjeno duševno in telesno rastjo, pri dojenčkih pa lahko celo neznatno pomanjkanje joda poslabša delovanje možganov. Dopolnjevanje mora vključevati vsaj 150 mikrogramov jodida, uporabljajte pa jodirano kuhinjsko sol. Skupni vnos s prehranskimi dopolnili in hrano naj bi znašal 290 do 1100 mikrogramov na dan. Najprimernejša oblika je kalijev jod [12].

Tobačni dim vsebuje spojino, imenovano tiocianat. Tiocianat zaviralno vpliva na privzem jodida s kompetitivno inhibicijo mehanizma prenosa jodida in je lahko odgovoren za znižanje ravni. Druge snovi v tobačnem dimu, ki lahko poslabšajo delovanje ščitnice, so metaboliti hidroksipiridina, nikotin in benzapireni. Tobačni dim ne vpliva le na delovanje ščitnice, ampak lahko tudi blokira delovanje ščitničnih hormonov [13].

Voda iz pipe vsebuje fluorid in klor, ki zavirata absorpcijo joda. V študiji, v kateri so raziskovalci z Wechslerjevim inteligenčnim testom ugotavljali inteligenčni kvocient 329 osem- do štirinajstletnih otrok, ki so živeli v devetih vaseh z visoko vsebnostjo fluorida in nizko vsebnostjo joda ter v sedmih vaseh, ki so imele le nizko vsebnost joda. Kot je bilo ugotovljeno, je bil IQ otrok iz vasi z visoko vsebnostjo fluora in nizko vsebnostjo joda nižji od IQ otrok iz vasi, kjer je bilo le malo joda [14].

Uživanje surove zelenjave iz družine Brassica (cvetača, brokoli, ohrovt, zelje, soja, brstični ohrovt) lahko vpliva na delovanje ščitnice, saj vsebuje goitrogene, molekule, ki oslabijo peroksidazo. Če te križnice pred uživanjem kuhamo v pari, dokler niso popolnoma kuhane, se goitrogeni razgradijo. Ljudje s pomanjkanjem joda so pri uživanju teh živil ogroženi [15].

Priporočeni dnevni vnos (RDA) za jod je naslednji [16]:

• 1-8 let – 90 mikrogramov vsak dan
• 9-13 let – 120 mikrogramov vsak dan
• 14 let in več – 150 mikrogramov vsak dan
• Nosečnice ali doječe matere – 290 mikrogramov vsak dan

Morske alge so eden najboljših prehranskih virov joda, vendar se njihova vsebnost zelo razlikuje. Primeri so arame, kombu, wakame, kelp in hijiki. Kelp ima največ joda med vsemi živili na svetu.

Drugi dobri viri joda so morski sadeži, mlečni izdelki (običajno zaradi uporabe jodovih krmnih dodatkov in jodofornih razkužil v mlečni industriji) in jajca. Mlečni izdelki, zlasti surovo mleko in žitni izdelki, so glavni vir joda v ameriški prehrani. Jod je prisoten tudi v formulah za dojenčke in materinem mleku.

Vsebnost joda v zelenjavi in sadju se spreminja glede na vsebnost joda v zemlji, način namakanja in uporabljeno gnojilo. Koncentracija joda v rastlinah se lahko giblje od 10 mcg/kg do 1 mg/kg suhe teže. Ta spremenljivost vpliva na vsebnost joda v živalskih proizvodih in mesu, saj vpliva na vsebnost joda v hrani, ki jo živali zaužijejo [17].

Na podlagi mikrogramov na porcijo in dnevne vrednosti (DV) joda so najpomembnejši viri hrane z jodom naslednji:

• Morske alge – cele ali 1 list: Od 16 do 2.984 mikrogramov (11 % do 1.989 %)
• Pečena trska – 3 unče: 1 jod: 99 mikrogramov (66 odstotkov)
• Brusnice – 1 unča: 90 mikrogramov (60 odstotkov)
• Navaden jogurt z nizko vsebnostjo maščob – 1 skodelica: 75 mikrogramov (50 odstotkov)
• Pečen krompir – 1 srednje velika količina: 60 mikrogramov (40 odstotkov)
• Surovo mleko – 1 skodelica: 56 mikrogramov (37 odstotkov)
• Kozice – 3 unče: 35 mikrogramov (23 odstotkov)
• Morski fižol – ½ skodelice: 32 mikrogramov (21 odstotkov)
• Jajce – 1 veliko jajce: 24 mikrogramov (16 odstotkov)
• Sušene slive – 5 suhih sliv: 13 mikrogramov (9 odstotkov).

Programi jodiranja soli, znani tudi kot univerzalno jodiranje soli, so uvedeni v več kot 70 državah, vključno z ZDA in Kanado, 70 odstotkov gospodinjstev po svetu pa uporablja jodirano sol. Namen ameriških proizvajalcev, ki so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja jodirali kuhinjsko sol, je bil preprečiti pomanjkanje joda. Ameriška uprava za hrano in zdravila (FDA) je za jodiranje soli odobrila kalijev jodid in bakrov jod, Svetovna zdravstvena organizacija pa priporoča kalijev jodat zaradi njegove večje stabilnosti.

V ZDA jodirana sol vsebuje 45 mikrogramov joda na gram soli, kar je v osmi do četrti čajni žlički. Proizvajalci živil skoraj vedno uporabljajo nejodirano sol, saj večina zaužite soli izvira iz predelanih živil [18].

To je eden od razlogov, zakaj priporočam, da namesto jodirane kuhinjske soli uporabljate z dobrotami bogato morsko sol in si jod zagotovite z njo, nekaterimi živili in prehranskimi dopolnili, ne pa z jodirano kuhinjsko soljo. Morska sol (himalajska ali keltska) vsebuje več kot 60 mineralov v sledovih in ne predstavlja tveganja za prekomerno uživanje joda, kot ga lahko predstavlja namizna sol. Je bolj koristna in naravna, poleg tega je boljšega okusa.

Poleg tega je treba koristi univerzalnega jodiranja soli (USI) še dodatno raziskati. Raziskava, objavljena v reviji Nutrients, je preučila nacionalno presečno študijo o stanju joda med šoloobveznimi otroki v Tuniziji, državi, ki je sprejela USD pred dvema desetletjema. Raziskovalci so ugotovili, da je ocena ustreznosti tunizijskega programa USI pokazala, da je program glede kazalnika učinka UIC dosegel svoje cilje: Nacionalne stopnje ID so zdaj precej pod ciljnimi merili za certificiranje SZO (čeprav s pomembnimi geografskimi razlikami). Po drugi strani pa je naša študija poudarila, da pokritost gospodinjstev z ustrezno jodirano soljo ne dosega ciljnih meril za certificiranje. Ta neustreznost ima zaradi velike variabilnosti vsebnosti joda v soli tudi negativne posledice, saj ima nezanemarljiv delež prebivalstva presežek joda [19].

Večina multivitaminskih/mineralnih dodatkov vsebuje oblike natrijevega jodida ali kalijevega joda. Na voljo so tudi prehranska dopolnila iz morskih alg ali joda, ki vsebujejo jod.

Jod močno vpliva na delovanje ščitnice, saj pomaga pri proizvodnji hormonov, ki so neposredno odgovorni za nadzor osnovne hitrosti presnove v telesu. Hitrost presnove zagotavlja učinkovitost telesnih organskih sistemov in biokemičnih procesov, vključno s spalnim ciklom, absorpcijo hrane in pretvorbo hrane v energijo, ki jo lahko porabimo.

Hormoni, kot sta tiroksin in trijodotironin, vplivajo na krvni tlak, srčni utrip, telesno temperaturo in telesno težo. Telo s pomočjo teh hormonov vzdržuje osnovno stopnjo presnove, ki ima vlogo tudi pri sintezi beljakovin [20]. 

Jod ima pomembno vlogo pri ohranjanju optimalne ravni energije v telesu z izkoriščanjem kalorij, ne da bi se te odlagale kot odvečna maščoba.

Jod ima pomembno vlogo pri krepitvi odpornosti in spodbujanju apoptoze, samouničevanja nevarnih, rakavih celic. Jod pomaga pri uničevanju mutiranih celic, vendar pri tem ne uničuje zdravih celic. Dokazi kažejo na sposobnost z jodom bogatih morskih alg, da zavirajo rast razvoja tumorjev dojk. To potrjuje nizka stopnja raka na dojkah v nekaterih delih sveta, zlasti na Japonskem, kjer ženske uživajo prehrano, bogato z jodom. Če opazite spremembe v tkivu dojk, je to lahko znak pomanjkanja joda [21].

Pri tem ima pomembno vlogo tudi brom, saj raziskave kažejo, da je brom domnevno rakotvorna snov, ki “lahko poslabša pomanjkanje joda, saj brom tekmuje za sprejem joda v ščitnici in drugih tkivih (npr. v dojkah)” [22].

Jod lahko odstranjuje toksine težkih kovin, kot so svinec, živo srebro in drugi biološki toksini. Vse več dokazov kaže, da ima jod številne koristi zunaj ščitnične, vključno z antioksidativnimi funkcijami, ohranjanjem celovitosti mlečne žleze ter antibakterijskimi lastnostmi, zlasti proti H. pylori, ki je bakterijska okužba želodca in je povezana s rakom želodca [23].

Jod ne vpliva le na ščitnico, temveč počne še veliko drugih stvari, med drugim ima pomembno vlogo spodbujevalca imunskega sistema. Jod je odstranjevalec prostih hidroksilnih radikalov ter spodbuja in povečuje aktivnost antioksidantov po vsem telesu, kar zagotavlja močan obrambni ukrep pred različnimi boleznimi, vključno s rakom in boleznimi srca in ožilja.

Nedavne študije so pokazale, da jod neposredno ščiti možganske celice podgan pred škodljivimi učinki prostih radikalov, saj se veže na maščobne kisline v celični membrani, zaradi česar imajo prosti radikali manj prostora za negativen vpliv na organizem [24].

Suha, razdražena in hrapava koža, ki se lušči in vname, je pogost znak pomanjkanja joda. Jod pomaga pri oblikovanju sijoče in zdrave kože, las in zob ter je pomemben element v sledovih, saj pomanjkanje joda povzroča izpadanje las.

V klinični študiji, ki so jo izvedli v Mehiki, so želeli določiti elemente v sledovih za zdrave lase pri podhranjenih otrocih. Vsebnost joda je bila desetkrat višja, kot so poročali drugi avtorji [25].

Pomanjkanje joda je splošno priznano kot glavni vzrok za golšo. Po podatkih metaanalize s Kitajske so bile nižje vrednosti koncentracije joda v urinu “povezane s povečanim tveganjem za golšo in … pomanjkanje joda lahko privede do povečanega tveganja za golšo” [26]

Da bi se izognili pomanjkanju joda, v svojo prehrano dodajte morsko sol, morske sadeže, surovo mleko in jajca, saj to pogosto deluje tudi kot preventiva povečane ščitnice.

Študije so pokazale, da lahko pomanjkanje joda v otroštvu in nosečnosti prekine zdrav razvoj in rast možganov. Dojenčki so ob pomanjkanju joda bolj dovzetni za smrtnost in visoko tveganje za nevrodegenerativne težave, kot so duševna oblika invalidnosti, znana kot kretenizem, težave z motoričnimi funkcijami, učne težave in nizka stopnja rasti.

Glede na raziskave, ki sta jih objavila profesorja Univerze v Sydneyju v Avstraliji in Švicarskega zveznega tehnološkega inštituta na Švedskem, so “poškodbe možganov in nepovratna duševna zaostalost najpomembnejše motnje, ki jih povzroča pomanjkanje joda” [27].

Težko je natančno odčitati raven joda, čeprav zdravniki običajno testirajo ženske na pomanjkanje joda med nosečnostjo. Zdravstveni delavci spodbujajo ženske, naj povečajo dodajanje joda in uživanje živil, bogatih z jodom, da bi preprečile ta pomanjkanja.