Obstajajo številna poročila, ki preučujejo vlogo lokalnega dajanja aloe vere pri zdravljenju kožnih bolezni in celjenja ran, vključno z zdravljenjem luskavice, dermatitisa, vnetja ustne sluznice, kirurških ran in kot domače zdravilo za opekline.

Prva tovrstna študija je bila presenetljivo opravljena leta 1935! Izvleček aloe vere naj bi zagotovil hitro olajšanje srbenja in pekočine, povezanih s hudim dermatitisom zaradi sevanja, ter regeneracijo kože.

Uporaba gela aloe vere na koži podgane je povečala tvorbo metalotioneina, antioksidativne beljakovine. Beljakovina zaustavi oksidativne poškodbe, ki jih povzročajo UV-žarki, prepreči zaviranje antioksidantov in zmanjša sproščanje imunosupresivnih citokinov (IL-10) [6].

Študija, ki so jo leta 1996 opravili na Oddelku za klinično fiziologijo na Švedskem, je vključevala 60 bolnikov s kronično luskavico, ki so sodelovali v naključnem, dvojno slepem, nadzorovanem preskušanju kreme z aloe vero ali placebom. Stopnja ozdravitve v skupini z aloe vero je bila 83-odstotna v primerjavi s samo 7-odstotno v skupini s placebom, pri čemer pri 12-mesečnem spremljanju niso poročali o ponovitvi bolezni.

V študiji na 41 bolnikih z luskavico je gel aloe vere zmanjšal rdečico, luščenje in bolečino za 72,5 %. Vendar je bil placebo učinkovitejši pri zmanjševanju simptomov luskavice (82,5 %). Drugi gel aloe vere je bil v kliničnem preskušanju na 80 osebah z blago do zmerno luskavico učinkovitejši od lokalnega kortikosteroida (triamcinolon acetonida) [7, 8].

V študiji, v kateri je sodelovalo 30 udeležencev s suhimi rokami, je gel aloe vere (z nošenjem rokavice 8 ur na dan) izboljšal suho kožo po približno 4 dneh. Po 10 dneh je prišlo do znatnega izboljšanja moči kože, gubanja in rdečice. Podobno je lokalna uporaba aloe vere navlažila kožo podlakti 20 prostovoljk [9, 10].

Podobno je bil gel z aloe vero med drugimi sestavinami učinkovit pri izboljšanju blagega do zmernega seboroičnega dermatitisa v manjšem preskušanju na 25 osebah [11].

Leta 2009 je bilo v sistematičnem pregledu povzeto 40 študij, ki so vključevale uporabo aloe vere v dermatološke namene. Rezultati kažejo, da oralno dajanje aloe vere pri miših učinkovito deluje pri celjenju ran, lahko zmanjša število in velikost papilomov (majhnih izrastkov na koži) ter za več kot 90 odstotkov zmanjša pojavnost tumorjev v jetrih, vranici in kostnem mozgu [12].

Študije so pokazale tudi, da aloe vera učinkovito zdravi genitalni herpes, luskavico, dermatitis, omrzline, opekline in vnetja. Varno jo lahko uporabljamo kot protiglivično in protimikrobno sredstvo.

Sladkorji iz aloe vere lahko pomagajo pri vlaženju kože s spodbujanjem kožnih celic. Povečanje kolagena in elastina lahko kožo zmehča, jo naredi bolj elastično in zmanjša gube [13, 14].

Čeprav so dokazi omejeni, kažejo, da lahko aloe vera pomaga pri vlaženju, izboljšanju vnetnih stanj in zmanjšanju oksidativnih poškodb kože. Z zdravnikom se posvetujte, ali vam lahko pomaga kot dopolnilna strategija v vašem primeru.

Gel aloe vere ima zaščitni učinek pred poškodbami kože zaradi sevanja. Ker je bila nevarnost jedrske vojne vedno na preži, je ameriška vlada izvedla raziskave o sposobnosti aloe vere za zdravljenje toplotnih in radiacijskih opeklin, da bi jo uvedla v vojaške namene.

Leta 1959 je ameriška uprava za hrano in zdravila odobrila uporabo mazil iz aloe vere kot zdravila brez recepta za zdravljenje opeklin na koži. Ko se gel aloe vere uporablja na opeklinah, preprečuje zatiranje zaradi UV-žarkov, zato se območje hitreje zaceli [15].

V treh študijah na 80 opeklinskih bolnikih je gel aloe vere pomagal pri zdravljenju opeklinskih ran bolje kot dve antibakterijski mazili (nitrofurazon in srebrov sulfadiazin). Gel aloe je pripomogel k hitrejši obnovi nove kože in lajšal bolečine bolje kot mazila. Gel aloe je bil učinkovit tudi pri 12 bolnikih z opeklinami, ki so jim presadili kožo v deljeni debelini [16, 17, 18, 19].

V drugi študiji, v kateri je sodelovalo 18 bolnikov z brazgotinami na obrazu, je lokalni gel aloe vere pripomogel k hitrejšemu celjenju kože. Zdravljenje je tudi zmanjšalo bolečine zaradi njihovih ran bolje kot antibakterijsko mazilo. Podobno je sok aloe vere v prahu izboljšal celjenje ran, bolečino in krvavitev v raziskavi na 60 osebah z analnimi razpokami [20, 21].

Gel aloe vere je v dveh poskusih na 137 osebah pomagal tudi pri kroničnih ranah. Bil je vsaj tako učinkovit kot dva gela (fenitoin in betametazon) [22, 23].

Aloe vera je pospešila tudi celjenje kirurških ran. Učinkovita je bila v dveh kliničnih preskušanjih na 80 ženskah po carskem rezu in 49 ljudeh, ki so okrevali po odstranitvi hemoroidov [24, 25].

Vendar pa so rezultati drugih študij nasprotujoči si. V raziskavi na 21 ženskah s kirurškimi brazgotinami je nanos gela aloe vere na kožo v primerjavi s standardnim mazilom znatno upočasnil celjenje rane [26].

Sestavine aloe vere, glukomanan (sladkor) in giberelin (rastlinski rastni hormon), medsebojno delujejo z rastnimi dejavniki, kar lahko spodbudi aktivnost in rast kožnih celic. Tako lahko lokalna in oralna uporaba aloe vere spodbudita tvorbo kolagena in celjenje ran [2].

Poleg tega aloe vera izboljša sestavo kolagena, kar pripomore k hitrejšemu celjenju ran [27].

Vse skupaj kaže, da lahko aloe vera pospeši celjenje ran. Z zdravnikom se lahko pogovorite, ali bi bila v vašem primeru koristna.

Raziskave, objavljene v reviji Journal of Dentistry, so pokazale, da gel aloe vere, ki ga nekajkrat na dan nanesemo na prehladno rano, olajša nelagodje in pospeši proces celjenja. Varen je tudi pri uživanju skozi usta, zato vam ni treba skrbeti, da bi to naravno zdravilo pogoltnili [28].

Aloe vera ima protivirusne in protivnetne lastnosti, ki pospešujejo celjenje in zmanjšujejo bolečine, povezane s prehladnimi ranami – ali drugimi ranami v ustih.

Izjemno koristne so tudi aminokisline ter vitamini B1, B2, B6 in C. Ena od prednosti vitamina B6 je na primer njegova sposobnost, da deluje kot naravno zdravilo proti bolečinam in ustvarja protitelesa, ki jih naš imunski sistem uporablja za našo zaščito.

Aloe vera je odlično naravno zdravilo za suhe lase ali srbeče lasišče. Ima negovalne lastnosti, vitamini in minerali, ki so v rastlini, pa poskrbijo za močne in zdrave lase. Zaradi svojih antibakterijskih in protiglivičnih lastnosti pomaga tudi pri prhljaju, encimi iz gela pa lahko lasišče znebijo odmrlih celic in spodbujajo obnovo kožnega tkiva okoli lasnih mešičkov [29].

Aloja pomaga tudi pri odpravljanju srbenja, povezanega s prhljajem ali izsušenim lasiščem. Preveč šamponov in balzamov je polnih kemikalij, ki poškodujejo lase in lahko celo povzročijo vnetja in draženje kože; dodajanje aloe vere je učinkovit način, da lasišče ohranite brez bakterij in neprijetnih kožnih reakcij.

Zaradi protivnetnih in odvajalnih sestavin je še ena prednost aloe vere njena sposobnost, da pomaga pri prebavi. Sok iz rastline pomaga pri prebavi, normalizira kislinsko-alkalno in pH ravnovesje, zmanjšuje nastajanje kvasovk, spodbuja delovanje prebavnih bakterij in ureja delovanje črevesja.

V eni od raziskav, objavljenih v reviji Journal of Research in Medical Sciences, so ugotovili, da je 30 mililitrov soka aloe vere dvakrat na dan zmanjšalo stopnjo nelagodja pri 33 bolnikih s sindromom razdražljivega črevesja. Pri udeležencih se je zmanjšalo tudi napenjanje, vendar so konsistenca blata, nujnost in pogostost ostali enaki. Čeprav študija kaže, da je sok lahko koristen za ljudi z IBS, je potrebnih več podatkov, da bi lahko sklepali, da se lahko uporablja kot učinkovito zdravljenje [30].

V drugi študiji, objavljeni v reviji Avicenna Journal of Phytomedicine, so aloe vero testirali na skupini podgan z gastrointestinalnimi težavami. Raven želodčne kisline se je pri podganah, ki so se zdravile z rastlino, znatno zmanjšala. V študiji so merili tudi povezavo med črevesjem in možgani ter navedli podatke o vsebnosti vode v možganih podgan, ki so bile zdravljene z aloe vero. Vsebnost vode pri zdravljenih podganah se je zmanjšala, kar nakazuje, da možgani vplivajo na črevesje in prebavne težave [31].

Sok aloe vere se uporablja tudi za pomiritev in zdravljenje razjed na želodcu, saj ima antibakterijske učinkovine in naravne zdravilne lastnosti, ki lahko ponovno vzpostavijo zdravo sluznico želodca.

Uporaba aloe lateksa kot odvajalnega sredstva je dobro raziskana. Antrakinoni, ki so prisotni v lateksu, tvorijo močno odvajalo, ki poveča vsebnost vode v črevesju, spodbuja izločanje sluzi in poveča črevesno peristaltiko, tj. krčenje, ki razgrajuje hrano in premešava himo.

V dvojno slepem, randomiziranem in kontroliranem preskušanju na 28 zdravih odraslih osebah je lateks aloe vere v primerjavi s placebom deloval odvajalno, in sicer močneje kot stimulativno odvajalno sredstvo fenolftalein, zato je aloe vera naravno sredstvo za lajšanje zaprtja [32].

V študiji 35 bolnikov s kroničnim zaprtjem so tablete z aloe vero in vlakninami pomagale zmanjšati zaprtje bolj kot kontrolne tablete. Bolniki so imeli pogostejše iztrebljanje, mehkejše blato in so redkeje jemali odvajala [33].

Pri podganah je imel aloe-emodin, pridobljen iz aloe vere, tako močan odvajalni učinek, da je povzročil celo drisko [34].

Fenolne spojine iz lateksa aloe vere so odgovorne za njene odvajalne učinke. Stimulirajo črevesje, povečajo količino vode v črevesju in spodbujajo krčenje (peristaltiko) [34].

Majhno klinično preskušanje ter nekatere raziskave na živalih in celicah očitno ne zadostujejo za podporo tej uporabi. Za potrditev teh predhodnih ugotovitev so potrebne večje in zanesljivejše študije na ljudeh.

Ker varnost peroralne uporabe aloe vere ni bila dobro dokazana, je FDA leta 2002 zahtevala, da se odvajala z aloe vero v prosti prodaji preoblikujejo ali umaknejo s trga.

Encimi v aloe veri razgrajujejo beljakovine, ki jih zaužijemo, v aminokisline in jih spreminjajo v gorivo za vse celice v telesu, kar omogoča njihovo pravilno delovanje. Bradikinaza v aloe veri spodbuja imunski sistem in uničuje okužbe. Pomembna sestavina te koristne rastline je tudi cink – zato je odlično naravno orodje za boj proti pomanjkanju cinka.

Cink je bistvenega pomena za ohranjanje imunskega delovanja. Pomaga nam odganjati bolezni, uničevati bakterije in ščititi delovanje naših celičnih membran. Cink je tudi ključna strukturna sestavina številnih hormonskih receptorjev in beljakovin, ki prispevajo k zdravemu, uravnoteženemu razpoloženju in delovanju imunskega sistema.

Poročilo iz leta 2014 poudarja, da se aloe vera preučuje za uporabo v zobozdravstvu; to pa zato, ker se je izkazala kot antiseptična, protivnetna, protivirusna in protiglivična rastlina ter zelo dobro krepi imunski sistem, ne da bi povzročala alergijske reakcije ali stranske učinke. Vedno bolj priljubljena je zato, ker je popolnoma naravna – in jo imenujejo čudežna rastlina [35].

Aloe vera vsebuje veliko antioksidantov – vitamina C in E, flavonoide, tanine in karotenoide. Antioksidanti lahko z zaustavljanjem oksidativnih poškodb zaščitijo imunski sistem [36].

Pri morskih prašičkih je alprogen (sestavina aloe vere) zaviral nastajanje mastocitov. Mastociti so bele krvničke, ki lahko povzročijo vnetje in preobčutljivost ali alergijske reakcije. Ko je alprogen zaviral tvorbo mastocitov, je preprečil sproščanje histamina in levkotrienov ter preprečil alergijske reakcije [37].

Izvleček aloe vere je povzročil tudi, da so bele krvničke miši sprostile interlevkin-1 in faktor tumorske nekroze, ki spodbujata imunski sistem [38].

Aloerid, sladkor iz soka aloe vere, je aktiviral bele krvničke (makrofage), kar prav tako spodbuja delovanje imunskega sistema [39].

Vemo, da je vnetje vzrok za večino bolezni. Aloe vera zagotavlja neverjetno število vitaminov in mineralov, ki pomagajo zmanjševati vnetja in se boriti proti poškodbam, ki jih povzročajo prosti radikali.

Vitamin A ima na primer ključno vlogo pri ohranjanju zdravega vida, nevrološkega delovanja in zdrave kože, saj je antioksidant, ki zmanjšuje vnetja. Vitamin C je še ena pomembna sestavina, ki jo najdemo v aloe veri; ščiti telo pred boleznimi srca in ožilja, zdravstvenimi težavami pred rojstvom, boleznimi oči in celo gubanjem kože. Koristi vitamina E vključujejo, da je močan antioksidant, ki zmanjšuje poškodbe zaradi prostih radikalov, se bori proti vnetjem in pomaga naravno upočasniti staranje celic.

Te antioksidativne lastnosti so koristne tudi, kadar ste izpostavljeni cigaretnemu dimu ali UV-žarkom sončne svetlobe – ščitijo kožo pred kožnim rakom in se borijo proti vnetju kože po izpostavljenosti soncu. Aloe vera lahko naravno zdravi tudi akne in ekceme, saj pomaga pri procesu celjenja kože. Bradikinaza, ki je prav tako prisotna v aloe veri, pomaga zmanjšati prekomerno vnetje, če jo lokalno nanesemo na kožo.

V študiji, v kateri je sodelovalo 40 prostovoljcev, je lokalni gel aloe vere, ki so si ga nanesli na hrbet, zmanjšal vnetje, ki so ga povzročili UV-žarki. Gel aloe vere je bolje zmanjšal vnetje in rdečico kot hidrokortizonska krema [40].

Pri miših je njegova uporaba na ušesih zmanjšala vnetje, ki ga je povzročil dražljaj [41].

V človeških celicah debelega črevesa je gel aloe vere v odvisnosti od odmerka zaviral vnetje. To kaže, da ima aloe vera potencial pri zdravljenju vnetnih črevesnih bolezni [42].

Gel aloe vere je zaviral tudi vnetne označevalce v človeških imunskih celicah [43].

Protivnetni učinki aloe vere izvirajo iz njene sposobnosti zmanjšanja proizvodnje PGE2 in zaustavitve ciklooksigenazne poti [2].

Aloe vera zavira tudi druge vnetne označevalce, kot sta TNF-a in IL-1B [44].

Vsebuje C-glukozil krom, protivnetno spojino [45].

Čeprav so dokazi obetavni, niso zadostni za trditev, da aloe vera pomaga pri vnetnih stanjih. Potrebnih je več kliničnih raziskav, da bi ugotovili, kako jo terapevtsko uporabljati.

Nekateri dokazi pri ljudeh in živalih kažejo, da lahko aloe vera ublaži kronično hiperglikemijo in moten lipidni profil, ki sta značilna za ljudi s sladkorno boleznijo in sta glavna dejavnika tveganja za srčno-žilne zaplete.

V dveh povezanih kliničnih preskušanjih je 72 sladkornih bolnic brez zdravljenja z zdravili šest tednov prejemalo eno žlico gela aloe vere ali placebo. Pri zdravljenju z aloe vero so se vrednosti glukoze v krvi in serumskih trigliceridov znatno znižale [46].

V drugem poskusu so preučevali učinke gela aloe vere ali placeba v kombinaciji z glibenklamidom, pogosto predpisanim zdravilom proti sladkorni bolezni; tudi v tem primeru se je koncentracija glukoze v krvi in serumskih trigliceridov v skupini z aloe vero znatno zmanjšala.

V kliničnem preskušanju na 30 bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 (z visokim holesterolom) je dodajanje aloe gela v kapsulah pomagalo nadzorovati sladkorno bolezen. Dvomesečno jemanje 300 mg kapsul aloe gela dvakrat na dan je znižalo raven sladkorja v krvi, skupnega holesterola in LDL (slabega holesterola). Znižalo je tudi vrednost HBA1c, dolgoročno merilo krvnega sladkorja [47].

Podobno sta dva izdelka z gelom iz listov aloe vere v kliničnem preskušanju na 45 osebah s tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2 znižala krvni sladkor, inzulin in holesterol (skupni in LDL holesterol). V drugem preskušanju na 136 debelih prediabetičnih osebah je kompleks gela aloe vere zmanjšal telesno težo in odpornost na inzulin [48, 49].

Metaanaliza 9 študij je pokazala, da se je sladkornim bolnikom po jemanju aloje najbolj izboljšal krvni sladkor v primerjavi z zdravimi bolniki [50].

V človeških celicah je spojina aloe vere (glikozidi aloe-emodina) povečala privzem glukoze in sintezo glikogena. To lahko zmanjša raven glukoze in pomaga zaustaviti inzulinsko rezistenco [51].

Tudi v tem primeru omejeni dokazi kažejo, da lahko peroralno uživanje aloe vere pomaga pri zniževanju ravni sladkorja in maščob v krvi pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2. O tem, ali je aloe vera v vašem primeru priporočljiva, se lahko posvetujete z zdravnikom. Pomembno je, da aloe vere nikoli ne jemljete namesto antidiabetičnih zdravil, ki vam jih je predpisal zdravnik.

V študiji, v kateri je sodelovalo 40 bolnikov z rakavimi ranami (manjše afte), je gel aloe vere skrajšal čas celjenja. Zmanjšal je bolečino in velikost rane [52].

V drugi študiji, v kateri je sodelovalo 90 bolnikov, je gel aloe vere popolnoma zacelil 76 % bolnikov z rakavimi ranami. Še posebej učinkovito je zmanjšal velikost razjede, rdečico in izcedek [53].

V kliničnem preskušanju na 26 bolnikih z rakom na vratu je bila ustna voda z aloe vero enako učinkovita kot protivnetno zdravilo benzidamin pri lajšanju ustnih razjed, ki jih je povzročila radioterapija. V drugem preskušanju na 58 osebah pa je bil gel aloe vere neučinkovit. To je morda posledica nizke kumulativne ravni sevanja, saj je bil gel aloe (dodan blagemu milu) v drugem preskušanju učinkovit le pri visokih odmerkih [54, 55, 56].

Če povzamemo, so rezultati v zvezi z rakavimi ranami obetavni, vendar omejeni, medtem ko so rezultati v zvezi z radioterapevtskimi ranami mešani. Dokler ne bodo opravljene nadaljnje klinične raziskave, ni dovolj dokazov, ki bi podpirali to uporabo aloe vere.

V kliničnem preskušanju na 390 osebah je bila ustna voda iz aloe vere pri odstranjevanju zobnih oblog enako učinkovita kot antibakterijske kemikalije. Po 30 dneh je imela skupina z aloe vero tudi bolj zdrave dlesni in manj zobnih oblog v primerjavi s kontrolno skupino [57].

Herpes simpleks je virus, ki lahko povzroči prehladne rane in druge bolezni v ustih. Gel aloe vere je uničil virus herpesa simpleksa, ne da bi bil strupen za druge celice [58].

Aloin (pridobljen iz aloe vere) je inaktiviral več virusov (gripe, herpesa simpleksa in varicelle zoster) [59].

Vodni in alkoholni izvleček aloe vere sta zavirala grampozitivne in gramnegativne bakterije, čeprav je bil alkoholni izvleček učinkovitejši. Izvlečki so v epruvetah zavirali Enterococcus bovis, Staphylococcus aureus, E. coli, Proteus vulgaris, P. mirabilis, Pseudomonas aeruginosa, Morganella morganii in Klebsiella pneumoniae [60].

Očiščena beljakovina aloe vere je zavirala tudi rast glivic (Candida paraprilosis, C. krusei in C. albicans) [61].

Aloe vera vsebuje protimikrobne spojine (fenole, žveplo, salicilno kislino, lupeol, sečninski dušik in cimetovo kislino), ki zavirajo viruse, bakterije in glivice [2].

Aloe vera razbije bakterijske celice in tako ustavi njihovo rast [62].

Čeprav so rezultati obetavni, ene klinične raziskave in nekaj študij na celični osnovi ni mogoče šteti za zadosten dokaz za podporo uporabi aloe vere proti nalezljivim boleznim. Za potrditev teh predhodnih rezultatov je potrebnih več kliničnih preskušanj na okuženih osebah.

V pilotni študiji na 79 bolnikih s kislim refluksom je aloe vera učinkovito lajšala zgago in simptome kislega refluksa. V primerjavi s skupino, ki je prejemala omeprazol (običajno predpisano zdravilo proti zgagi), so se v skupini z aloe vero zmanjšali zgaga, plini, bruhanje, slabost, plini in drugi simptomi. Aloe vera se je dobro prenašala in je imela malo neželenih učinkov [63].

Ena sama klinična raziskava ne zadostuje za trditev, da aloe vera pomaga pri zgagi. Potrebna je nadaljnja klinična raziskava, da bi potrdili njene rezultate in ocenili varnost aloe vere pri uporabi v ta namen.